Raka, kot je morda še ne poznate

Kot otroci smo si večkrat želeli živeti v mestu, kjer je vse na dosegu roke. Sedaj ...

 

Glasilo TD Lovrenc Raka

Domov arrow Novice arrow Raka, kot je morda še ne poznate arrow ČASOVNA RAZGLEDNICA POŠTE NA RAKI
ČASOVNA RAZGLEDNICA POŠTE NA RAKI

Na razglednico domačega kraja nalepim znamko in jo pošljem prijatelju, znancu ali sorodniku, ob tem pa me ponavadi sploh ne zanima, kdaj in kje se je vse skupaj začelo ...

Utrne se trenutek, preblisk, ko začutim, da je treba pobrskati po preteklosti ..., po tisti, ko so imeli pri nas na Raki prvi potrebo po prenašanju sporočil. Bili so to najbogatejši prebivalci, ki so živeli v raškem gradu. Raškim gospodom so prinašali sporočila s konji. Pismo so oddali jezdecu, ta pa ga je odnesel do naslovnika, največkrat gospodi na brestaniški grad. Tako je krajanka vasi Ardro rešila grajsko gospodo, ki so jih uporni kmetje zaprli v neko podzemno jamo v Laščah, v Peklu. Po jezdecu je obvestila grajske na brestaniškem gradu, ki so jih prišli rešit.Če pa so gospoda pismo namenili komu zelo, zelo daleč, so bile ob poti postavljene postaje, kjer si je jezdec lahko odpočil in zamenjal konja.
Kasneje so dobivali pošto tudi tisti, ki so bili že toliko bogati, da so si to lahko privoščili. Sel je prijezdil na konju in trobil v rog. Vaščani so se zbrali na trgu, kjer jim je postiljon, tako so imenovali pismonošo, razdelil pošto in pobral tisto, ki jo je odnesel drugam.

ImageKakšno stoletje kasneje so večje količine pošiljk hitreje prevažali kočijaži s poštnimi kočijami. Denar so dobili od lastnika pisma. Takrat še ni bilo znamk. Cena je bila odvisna od teže pošiljke in dolžine poti.
Izgradnja železnic je bila pomemben mejnik v poštnem prometu. Zaradi hitrejše dostave so začeli pošto voziti z vlaki. Stroški so se znižali in pošta je bila dosegljiva večini prebivalstva.

Spomin na to dejavnost na Raki so mi osvežili nekateri najstarejši krajani. Spominjam se pripovedi mojih staršev in moje sošolke Minke, poštarjeve hčerke. Največ dogodkov o delovanju pošte na Raki pa mi je predstavil domačin Tone Gabrič, ki ga beseda pošta spominja na mamo in očeta, oba brata, na dom in domače ognjišče pa tudi na najtežje trenutke med vojno in po njej ..

Za sprejemanje in oddajanje poštnih pošiljk je bil v 19. stoletju nujno potreben urejen in varen prostor ter sposobni ljudje, ki so to delo vestno in odgovorno opravljali.
V 19. in 20. stoletju je imela prva Pošta svoje prostore v sedanji hiši Jožeta in Kristine Novak, sedaj Raka št. 27. V njej je živel organist Franc Malenšek, ki je bil na Raki tudi prvi učitelj. Nato je od 1832. leta redno učiteljeval Alojz Malenšek, Franc Malenšek pa je po pripovedovanju najstarejših krajanov nato dolgo vodil prvo Pošto na Raki.
Okrog leta 1925 je prišla iz Pošte Koprivnica na Rako poštna upravnica in mentorica ga. Marija Gabrič. Z možem Ivanom - Žandljem Gabričem sta prevzela delo na Pošti, ki je imela tedaj svoje prostore od 1930. do 1935. leta v Božičevi hiši, sedaj Raka 50, v kateri je poleg pošte živela še vsa Božičeva družina.
Mlada Gabričeva družina je živela v stavbi, kjer je bila kasneje kašča, poleg nje pa so počasi gradili nov dom. Hiša je bila zgrajena 1935. leta.
Naslednje leto je v novi Gabričevi hiši dobila Pošta Raka, za opravljanje svoje dejavnosti, že svoj tretji prostor. Žandelj je s svojim zapravljivčkom in z dvema lipicancema poskrbel za prevoz poštnih pošiljk z železniške postaje Krško. Ker drugega prevoza na Raki ni bilo, je prevažal poleg pošte tudi ljudi. Zanj se je dan začel že zelo zgodaj, saj je moral doma najprej nahraniti vso živino, potem pa je odhajal na pot, včasih tudi dvakrat na dan. Poštna upravnica Marija je imela ogromno dela. Poskrbeti je morala za dostavo pisem in paketov, ki sta jih raznašala pismonoša Alojz Žabkar z Mikot in Žandljev brat, Pepi Gabrič z Rake, ki je bil tudi po osvoboditvi še nekaj časa pismonoša. Najdlje je bil na Gabričevi Pošti pismonoša Anton Kociper. Marija je mnogim krajanom pomagala pisati pisma in naslove ter delala in sprejemala pakete. Največ časa je porabila za pisanje položnic in nakaznic. Ljudje so jo zelo spoštovali, saj ni nikoli nikomur odrekla pomoči, čeprav so jo za notranjimi poštnimi vrati čakali trije sinovi, da bi jim mama pripravila kaj toplega za pod zob.
Za hiter prenos sporočil so tedaj na pošti uporabljali Morsejev aparat. Največ so z njim komunicirali s pošto v Krškem. Leta 1938 so na pošti dobili telefon. Po 2. svetovni vojni so imeli poleg pošte na Raki telefone še Postaja ljudske milice, Krajevni urad, cestar Šoln, šola in trgovine. V času okupacije so jeseni 1941. leta Nemci izgnali prebivalce Rake v delovna taborišča v Nemčijo ali pa so bili pregnani s svojih domov. 23 družin je moralo po navodilu okupatorja ostati v kraju. Med njimi je ostala tudi poštarjeva družina. Izgnancem je bila gospa Gabričeva edina vez z domačim krajem. Tu so ostali tudi znanci, s katerimi so si dopisovali. Mnogi so iskali svoje sorodnike, sosede, prijatelje ... Upravnica Marija je imela zvezek, v katerega je zapisovala naslove domačinov, s katerimi si je dopisovala. V njeni beležki, ki jo je vodila, najdemo naslove 21-ih „lagrov“, kjer so živeli do aprila 1942 naši izgnanci. Ljudje so nenehno iskali zveze z domačimi, zanimalo jih je, kako je doma, kaj je z njihovo zemljo. Na raški pošti sta Marija Gabrič in domačinka Ruža Žužek, nekdaj poštarica, med okupacijo vsako nedeljo urejali pošto izgnancem, odpisovali in sporočali novice. Mnogim je gospa Marija pošiljala tudi pakete, v njih pa stvari, za katere so jo izgnanci prosili, npr. hrano in blago za šivanje oblačil pa tudi manjše vsote denarja.
15. aprila 1942 so začeli nacisti dodatno izseljevati in zapirati slovenske izobražence. Med ogroženimi družinami je bila tudi družina poštne upravnice Marije. Njeni trije sinovi so že zvečer, preden so ponjo in njenega moža naslednje jutro prišli Nemci, peš pobegnili proti Kozjem. Najmlajši, takrat sedemletni Tonček, se še danes vidno ganjen spominja strašnih noči in naporne poti, pa pretresljivega maminega slovesa od domačije in pošte na Raki. Gabričeva je iz Kozjega še vedno ohranjala stik z domačimi izseljenci.
Na raški Pošti pa so vse do osvoboditve delali Hitlerjevi priseljenci Kočevarji, pismonoša pa je bil domačin Potecin s Sel.
Maja 1945. leta se je s Kozjanskega v svoj dom na Raki vrnila Gabričeva družina. Marija je z možem Žandljem takoj začela opravljati delo na pošti. 23. maja 1945 je prišel na pošto delegat z Ministrstva za P.T.T. takratne države Jugoslavije z delovnimi navodili, hkrati pa je potrdil tov. Marijo Gabrič za upravnico Pošte na Raki, ki je poskrbela za 32 vasi z okrog 2550 prebivalci. Z delom je bilo težko začeti, saj je bilo veliko uničenega. Marijin mož Žandelj je imel težave s prevozom pošiljk, a si je kmalu priskrbel voz in konja ter še nekaj časa skrbel za prevoze. Spet so se začela zgodnja prebujanja.Image
Po vojni je bil pri Gabričevih v hlevu tudi osliček Mali, ki je bil s svojim jutranjim: “Ia, ia, ia, ...“ prava budilka za bližnje Račane in poštnega prevoznika, ki je odhajal po pošto na Smednik, včasih tudi v Krško in jo tudi odpeljal do Sevnice. Ker je postajalo njegovo jutranje prebujanje za domače in bližnjo okolico malo nadelžno, so se Gabričevi odločili, da bodo Malija oddali drugemu gospodarju. A pri hiši je ostala še ena ljubljenka. To je bila izredno skrbna poštna čuvajka Čukica, ki edina ni napadala pismonoš. Ker se je ta zelo rada potepala, je morala biti Pošta še drugače zavarovana. Vsa okna na hiši, od poštnih prostorov, kleti, stanovanjskih prostorov v nadstropju in na podstrešju, so bila zavarovana z železnimi križi. Notranja vrata so bila kovinska. Zvečer so zaprli veliko okno in zunanja vrata še s kovinskim rolojem. Toda nikoli ni nihče nepovabljen stopil v prostor, čeprav je nekoč Marijin sin Tonček opazil nažagan kovinski križ na kletnem oknu. V sedanji Gabričevi dnevni sobi, kjer je bila nekoč Pošta, visi na steni Tončkov dragocen spomin na pošto. To je originalna tabla, ki je visela nad vhodnimi vrati in označevala Pošto.
Največ napornega dela je bilo več let po vojni, ko je prihajalo ogromno paketov iz Amerike pa vojaških paketov iz JLA od vojakov, ki so služili vojaški rok po Jugoslaviji. Carina je bila po vojni na Pošti. Vse prispele pakete iz Amerike je odpirala komisija v prisotnosti prejemnika, poštne upravnice in člana komisije iz KLO-ja (Krajevni ljudski odbor). V njih je bila največkrat hrana in obleke. Včasih so bili paketi uničeni, raztrgani, hrana pa vsa pomešana.
Od doma so raškim fantom v vojsko in možem, ki so bili na orožnih vajah, starši in žene pošiljali v paketih hrano in drobne domače dragocenosti. Veliko paketov je zanje spakirala prav ga. Gabričeva. Pakete je bilo potrebno pečatiti. Ker Pošta ni imela svojega dragocenega pečatnika, ji ga je posodil raški trgovec Janko Maurer.
ImageVse te številne pakete je občasno še prevažal Žandelj Gabrič z vozom v Krško in nazaj, celo dvakrat dnevno. Kasneje so vozili pošto že s tovornjakom iz Krškega skozi Rako do Sevnice. Tedaj je pošta že potovala z avtobusom iz Krškega proti Novemu mestu in nazaj. Pismonoše z Rake so pošto sprejemali in oddajali na avtobus na Smedniku. Nosili so jo peš. Kasneje so jo vozili z lepim, zelenim in opazno velikim poštnim kolesom. Včasih je bilo tako naloženo, da se pismonoše sploh ni videlo na kolesu. S kolesom „Peter Pikl 'ma bicikl, nove znamke Partizan“ je prevozil največ pošte pismonoša Kociper, nekaj manj pa Jurman in Franc Božič, ki sta bila tudi zelo dolgo raška pismonoša.
Na pošti so delali od ponedeljka do sobote, po ves dan, z opoldanskim odmorom, včasih tudi pozno v noč. Vmes so razdelili pošto, nato pa sta odšla poštarja na teren. Zvečer je delala upravnica obračun. Denarja je bilo bolj malo, a kljub temu so ga vsak dan odposlali naprej. Pošta je bila odprta tudi v nedeljo po dve uri, ko so na Cvingerju delili pošto. Tam je bila višja stopnica, kamor je stopil pismonoša in glasno klical naslovnike pošiljk.
1953. leta se je ga. Marija Gabrič upokojila. Zadnja leta je na pošti ob njej že delal njen najmlajši sin Tonček, ki mu je bila kot mnogim drugim po sosednjih poštah tudi mentorica. Pismonoše so pošto tedaj že raznašali s kolesi. Ko je nekoč službeno prišel na pošto inšpektor, ga je moral zvečer odpeljati v Krško s poštnim kolesom na železniško postajo sam poštni upravnik Tonček. Preden sta prišla v Krško, sta na slabi cesti tudi padla, a mu tega ni zameril. V času Tončkovega vodenja je pošta dobila telefonsko govorilnico. Tonček jo je tako izpopolnil, da je v njej zasvetila luč, takoj ko si stopil vanjo. Delo je postajalo vedno bolj odgovorno in Tone se je odločil za nadaljnji študij. Vmes ga je zopet nadomeščala upokojena mama, ker niso dobili drugega namestnika.
Okrog leta 1960 je Tone Gabrič odšel z Rake, na njegovo mesto pa je s Pošte Bučka prišla za naslednjo upravnico Milka Bambič. Pošta je bila v Gabričevi hiši vse do 1979. leta, ko se je le-ta preselila v spodnje prostore Krajevnega urada na Raki. Iz prejšnje pošte se je z upravnico Milko preselil tudi pismonoša Francelj. Pridružil se mu je še mlajši pismonoša Janez Bakšič. Oba sta zamenjala poštni kolesi za motorje in vaški psi jih skoraj niso več dohiteli. Čeprav sta bila že modernizirana, je bilo tudi njuno delo zelo naporno. Ceste so bile slabe, najtežje pa je bilo raznašati pošto po dežju in snegu, ker nista imela dobre zaščitne obleke. V svojih poštnih torbah sta prenašala tudi denar, ki ga je bilo največ okrog 1. v mesecu. Dobri ljudje so ju včasih tudi nahranili, saj ni bilo časa za prehranjevanje, dokler je bila poštna torba polna pošiljk.
Tudi upravnica Milka bi nam lahko povedala, kako velike količine denarja je vsak dan preštela, saj so ji ga iz obeh trgovin na Raki, vsak dan med 13. in 14. uro, prinašali po polne vreče. Takrat so imeli dinarje. Tudi druga plačila so s položnicami večinoma opravili na pošti. Enkrat so bili tudi oropani. Za razliko od prejšnjih pismonoš pa so ti imeli v svojih torbah že časopise in revije, na katere smo bili naročeni krajani. Krajani so tudi že veliko varčevali na poštni hranilnici.
Leto 2000 je bilo za nekatere lokale na Raki prelomno leto. Večina njih se je iz hiš na trgu preselilo na novo lokacijo, v večnamenski objekt na Rupah. Med njimi se je selila tudi Pošta. To je že njena peta lokacija. S pošto nadaljuje svojo poklicno pot pismonoša Janez, ki pravi, da bo kmalu oddal zadnjo pošiljko in se poslovil od mladega vodstva in svojih sodelavcev, od prijazne in delovne generacije, s prikupno trgovsko ponudbo, z računalniki in mobilnimi telefoni, ki so dokončno izpodrinili potrebo po telefonski govorilnici.

Justina Molan

Pošta v »novi podobi«

ImageKlasične pošte danes v bistvu ni več - take pošte, kjer bi lahko samo plačali položnico, kupili znamko, poslali pismo ali paket. Povečana konkurenca med poštno in vse bolj naraščajočo sodobno elektronsko, komunikacijsko dejavnostjo, nas je namreč prisilila k spremembam, k uvajanju novih storitev, še večji kakovosti, k trgovski dejavnosti, skratka k drugačnosti.
Naj navedem nekaj novejših storitev, ki jih lahko opravite pri nas: Hitra pošta po Sloveniji, ki omogoča sprejem dostave pošiljk še isti dan, Telegrami z dodatki za različne priložnosti, kjer lahko poleg sporočila pošljete penino, čokolado, šopek cvetja, darilni bon, kozmetiko, igrače, sveče itd., nadalje smo podaljšana roka Poštne banke Slovenije, za katero opravljamo vse bančne storitve in storitve ostalih poslovnih bank, v ponudbi imamo Osebno znamko, se pravi svojo znamko, na kateri lahko vsak posameznik ali podjetje obeleži posebne trenutke, nepozabne dogodke z izbiro lastnega motiva. Za celovito zagotavljanje potreb naših strank ponujamo pester izbor raznolikega prodajnega blaga, od pisarniškega, šolskega in otroškega programa, daril; prodajamo časopise in revije, knjige, torbe in ne nazadnje srečke in optične igre na srečo. O naši pestri in raznoliki ponudbi se lahko seznanite v Prodajnem katalogu, ki vam ga vsak mesec pošljemo na domači naslov.
To pa še ni vse, zgoraj naštete storitve in prodajno blago lahko naročite pri svojem pismonoši, ki vam bo z veseljem opravil storitev in prinesel želeno blago na dom.
Pošte imajo danes »novo podobo« in našim strankam ponujamo mnogo več.
To verjetno krajani in uporabniki naših storitev na pošti 8274 Raka opazite že ob vstopu v pošto. Lepo smo uredili zunanje in notranje prostore pošte. Upravnica Edita Povhe skrbi za nemoteno poslovanje pošte, za kvalitetno izvajanje storitev in za zadovoljstvo naših strank kot tudi zaposlenih. Vodilo vseh zaposlenih na pošti Raka je biti dostopen, komunikativen, prijazen in  ustrežljiv.
Nihče ne ostane ravnodušen ob pogledu na človeka, ki ima usta do ušes, od katerega seva dobra volja, veselje do življenja in pripravljenosti priskočiti na pomoč.

Prijazno vabljeni na vašo pošto.
Cvetko Sršen, direktor Pošte, PE Novo mesto

 

 

ANKETA

Največ novih informacij izvem ...
 

IZ KNJIGE GOSTOV


Kontaktni podatki

Za vse dodatne informacije prosimo kontaktirajte nas:
Turistično društvo Lovrenc Raka
Raka 36 a, 8274 Raka
GSM Tel: 041 532 727
e-mail:  E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
Website: http://www.tdlovrenc.com/