Raka, kot je morda še ne poznate

Kot otroci smo si večkrat želeli živeti v mestu, kjer je vse na dosegu roke. Sedaj ...

 

Glasilo TD Lovrenc Raka

Domov arrow Novice arrow Raka, kot je morda še ne poznate arrow KOVAŠTVO NA RAKI SKOZI ČAS
KOVAŠTVO NA RAKI SKOZI ČAS

''En kovač konja kuje ...''

Zlati časi, kam hitite? … Se gotovo spremenite …

ImageTakrat, ko me je v novo jutro prebujalo ptičje petje, ko so iz vaških kokošnjakov odmevali petelinji kikirikiji in so voli težko vlekli voz po klancu makadamske ceste, ko je izpod kladiva zazvenelo kovačevo nakovalo, se še nisem zavedala resnice, ki jo je opevala pesem, ki je večkrat odmevala iz  Gradečakovega radia, edinega radia v tem delu vasi, iz hiše št. 17.
Desetletja so spremenila podobo v naših vaseh. Naši predniki so imeli zanimivo, vznemirljivo, skromno, a bogato življenje, zato nam spomini radi uhajajo v tista leta. Številne družine so se preživljale s poljedelstvom, pri nekaterih pa so se moški največkrat ukvarjali z obrtmi, ki so izhajale iz življenjskih potreb našega okolja.
Z velikim zadovoljstvom sem prisluhnila domačinom, ki so mi tokrat pripovedovali o pestrem življenju kovačev, ki so za potrebe krajanov delali skoraj v vsaki tretji vasi raškega okolja.

Z najstarejšo kovaško dejavnostjo v raški okolici me je najprej seznanil Alojz Tomažin s Smednika 11. Njegova slikovita pripoved in odličen spomin nista zgrešila nobenega krajana, ki so je ukvarjal s tem težkim in trdim delom, od katerega je bila odvisna sleherna domačija in je pomenilo tudi kvaliteto dela in preživetja ljudi. V njegovi  soseščini, na Smedniku, so bili v preteklosti trije kovači, Franc Žibert, Jože Jordan in Alojz Pečarič.
ImagePrva kovačnica je na Smedniku stala za sedanjo kapelico. Leta 1969 se je kovačnica podrla. V njej je najprej koval brat Slavkovega deda, Jože Jordan. Pečaričevi predniki, Baničevi, po domače Koroščevi, ki so bili zelo bogati z zemljo, konji in sploh vplivni v vasi, so mu dali zemljo, na kateri je sezidal kovačnico. V njej je koval do smrti. Pri njem je pridobival prve izkušnje 19-letni Alojz Pečarič st., oče Alojza Pečariča s Smednika št. 7. V njegovi hiši, ki danes stoji nedaleč stran od mesta prve kovačnice, je na steni dnevne sobe dobilo spoštljivo mesto očetovo mojstrsko spričevalo iz leta 1937. 23-letni Alojz je z domače kovačnice odšel k stricu Poldetu Pečariču na Prekopo, kjer se je izučil za kovača in podkovača za konje.
Alojz pravi, da je bil oče zahteven in dosleden do sebe in do drugih. V mladosti ga je z domače kovačije potegnilo v svet. Odšel je v Holandijo, kjer je v rudniku delal do 2. sv. vojne. Nekaj časa je bil tudi v Nemčiji. Opravljal je dela iz svoje stroke in se naučil nemško. Sam je naredil slamoreznico za tobak, ga prodajal in takrat zaslužil veliko mark.
Pred Hitlerjevo okupacijo se je vrnil in bil z ostalimi domačini 1941. leta izgnan. V Nemčiji je spoznal Lojzetovo mamo, ki je na Smednik prišla s Polšnika. Po vrnitvi se je zaposlil kot prvi varilec v Celulozi, kasneje pa je delal spet kot kovač v rudniku Senovo. Po prometni nesreči se je upokojil. Vrnil se je k delu v domačo kovačnico, ki je bila sezidana že na mestu, kjer so nekoč stali svinjaki. Alojz je opisal svojega očeta kot zelo močnega, nizkega,  telesno grčastega, žilastega, čokatega in dokaj zdravega moža. Z eno roko je z lahkoto tolkel s 5-kilogramskim kladivom po nakovalu in večkrat poudaril, da ima v rokah ob udarcu tako moč kot če brcne konj. In če je kovač koga udaril, se ta zlepa ni pobral … Za njihovo moč pa so nedvomno poskrbeli tudi kmetje. Vsakdo, ki je potreboval kovačevo uslugo, je prinesel s sabo malico, ki ni bila dobra brez klobase, špeha in litra vina. Po zaužiti hrani je imel dovolj energije za potrebno fizično moč in vzdrževanje kondicije. Oče je imel mišice kot kamen.
V preteklosti je bila tradicija, da so očetje svojega poklica naučili tudi sinove. Tudi Pečarič je naučil svojega sina podkovati konja. To opravilo je zahtevalo nekaj anatomskega znanja o živali, o zgradbi kopita in tudi o drugem zdravju. Konji so zelo občutljive živali in podkovni kovači so znali svetovati in nuditi pomoč bolni živali. Če je kovač konja zakoval, kar je pomenilo, da mu je zabil žebelj že v mehki del kopita, se mu je pojavilo vnetje in konj je šepal. Alojz se spominja, kako je oče na tri tedne koval Bajčevega konja Platoja in mu ozdravil vnetje. Ko je bil oče star 78 let, je še zadnjič v celoti okoval leseni voz. Potem ni več delal.
V času, ko je kovača Pečariča sveta in novih izkušenj željna narava gnala po svetu, je doma poskrbel za potrebe krajanov kovač Franc Žibert. Za spomladansko delo je kmetom že pozimi pripravljal vozove, pluge in brane ter jih dobro naostril. Enajstletno Mijo Pirc iz Zalok je oče s konjem poslal do kovača Žiberta, ki je s pomočnikom podkoval konja in mu priostril robove za siguren korak. Iz kovačnice je slišala vzklike: »Fajer, drauf!«, ko je z obema rokama tolkel po nakovalu. Včasih je samo potolkel ali pa poklenkal. Vsak vzklik ali zvok je imel v kovačnici točno določen pomen ali delovni ukaz, kajti delo je bilo izredno nevarno in naporno. 
Moji sogovorniki so kot najstarejšega in odličnega kovača omenjali Martina Žabkarja z Ravnega, ki se je poklica naučil pri svojem očetu Jožetu. Martinu je v kovačnici veliko pomagal njegov sin Jože, ki je imel velik smisel za to delo. Bil je podkovni kovač. Drugi sin Martin pa se je na Gorenjskem celo izučil za kovača in nekaj časa tam tudi delal v tem poklicu. Pri hiši se je po domače reklo ,,Pri Kovačevih". Bilo je osem otrok in skoraj vsi so znali očetu pomagali pri delu. Ko je zmanjkalo oglja, ki ga je oče Martin potreboval v kovačnici, so skupaj pripravili dve kopi. Poleg očeta Martina, ki je imel glavno nalogo čuvanja kope ponoči, so ga čez dan večkrat občasno zamenjali tudi otroci. Kot pri ostalih kovačih je bilo tudi njegovo delo povezano z lesenimi izdelki kolarja, ki je naredil voz ali kočijo, leseno orodje, on pa je njegove izdelke okoval. Njegovo delo je bilo pomembno za vaško življenje, saj je podkoval veliko goveje živine in konj, brez katere ni bilo prave kmetije. Pri podkovanju živine so imeli otroci posebno nalogo. Ko je oče živino podkoval, je eden od otrok, z vejo, na kateri je bilo še listje, odganjal muhe in obade, da je bila žival bolj mirna. Prav tako so mu v kovačnici tudi pomagali poganjati meh. Za preživetje velike družine ni zadostoval le zaslužek v kovačnici, zato so tudi obdelovali zemljo.
Na sosednjem Malem Korenu je nekaj časa vihtel kovaško kladivo Lojze Novak, ki se je izučil za kovača pri Tramtetu v Škocjanu. Po vrnitvi iz vojske je začel doma voditi kovačijo. Ker je v njej sam težko delal, mu je začel pri delu pomagati nečak Ivan Novak. Po dobrem letu se je Lojze preselil v Mursko Soboto, kjer je živela njegova bodoča žena, Ivan pa je na Blanci poiskal mojstra Šobaka, da bi tam pridobil poklic. Pri njem je od l. 1946 do 1949 prenočeval na parni (tj. prostor za shranjevanje krme, slame, sena), delal po 12 ur, od zore do mraka in opravljal poleg še dveh vajencev najtežja in najbolj zahtevna dela. K njemu je prišel z mnogimi izkušnjami, ki si jih je pridobil v stričevi kovačnici, zato mu je tudi mojster veliko zaupal. Zaradi tega je bil zelo obremenjen in izpostavljen večjim naporom kot ostala vajenca. Koval je konje in izdeloval podkve. Pozimi so imeli veliko dela, predvsem pa, kadar je bilo veliko snega, saj je bilo potrebno naostriti podkve. Mojster na Blanci je veliko trgoval s konji. Ti so bili vznemirjeni in jih je bilo težko kovat. Nekoč ga je konj, ki ga je bilo treba na novo podkovati, tako brcnil, da je padel preko ceste in tam brez zavesti obležal.
V večernem času je obiskoval tudi šolo in se še dodatno izobraževal. V obrtni šoli v Sevnici je pri Baroviču delal praktični, v Krškem pa še teoretični izpit, oba zelo uspešno. 1950. leta je odšel v Kostanjevico za pomočnika k Stoparju in opravil pomočniški izpit. Nato pa je prišel čas, ko je bilo treba odslužiti vojsko. V tem času je dozorela odločitev, da bi začel s samostojnim delom, kajti vedel je, da ljudje v vasi še vedno potrebujejo njegovo delo.
Tudi na Raki, v hiši št. 18, pri Pavlovičevih, je bila v kletnem delu hiše kovačnica. Tam je poganjal svoj meh in tolkel po žarečem železu Tonče Kovač, oče starejšega sina Toneta, mlajšega Martina ter hčerke Tilke. To so bili moji sosedje preko ceste. Včasih smo se tudi družili med seboj, a teh trenutkov ni bilo veliko, ker smo morali otroci doma pomagati staršem. V Kovačevo družino se je zajedala nesreča, kajti oče Tonče, ki je bil kovač, je zbolel. Kmalu je umrl. Starši so prej načrtovali, da bi se najstarejši sin izučil pri očetu za kovača in prevzel kovaško dejavnost, takrat pa se jim je z očetovo boleznijo in smrtjo podrl svet … Tudi nam je bilo tesno, ko smo gledali, kako težko se je mati Pepca Pavlovič s tremi otroki prebijala skozi življenje.
ImageRavno takrat je mladi kovač Ivan Novak iskal kovačnico. Najstarejši Pavlovičev sin Tone je hodil še v osnovno šolo. Ivan Novak je pri mojih sosedih dobil kovačnico in odprl pavšalno obrt. V družino Pavlovič se je naselilo manjše upanje ...
Ko sem kot otrok opazovala življenje v sosedovi družini, sem začela verjeti, da kovač prinaša srečo. Resnično so se pojavile spremembe. Ker je bila kovačnica zapuščena, je mladi kovač Ivan naredil in nabavil novo orodje. V njej je popravljal vozove, pluge, podkoval konje in vole ter delal poljsko orodje. Mene je bilo silno strah gledati nevarno delo kovača Ivana. Lastniki so običajno držali žival, eden pri glavi, drugi pri zadnjih nogah. Pri podkovanju je bilo potrebno živali v kolenu upogniti in dvigniti nogo in kovač se ji je približal z žarečo podkvijo. Še sedaj bi prepoznala vonj po zažganem kopitu, ki ga je bilo potrebno obrezati in nanj pravilno namestiti podkev. Podkve je sam oblikoval, za vsako žival posebej. Volom in voznim kravam je podkoval le prve noge. Ničkolikokrat je moral spretno odskočiti, ker so živali brcale. Najtežje so podkovali Žabkarjeve mule z Rimša. Dokončno jim jih je uspelo podkovati doma, v latah in spet so bile sposobne za vožnjo v Drenovce. Delal je tudi železne ograje za balkone, stopnišča in okna. Nekoč ga je konj Lojzeta Jordana s Smednika zagrabil za glavo in mu izpulil lase. Nemirne vole je hodil podkovat kar na dom. Največkrat so jih morali pod kakšnim kozolcem zvezati, nato pa so začeli s podkovanjem. Ker na terenu ni imel kovaškega pribora, je moral pripraviti šablone. Tako je opravil delo na domačijah šele po drugem obisku, največkrat ob nedeljah. Železo je kupoval v železninah. Pri delu je sodeloval z odličnim kolarjem, Janezom Kraljem z Brezja, ko pa sva obujala spomine še o drugih kovačih, mi je zaupal, da je imel zelo rad kovača s Planine, Franca Bedenka, ki ga je tudi izredno cenil.
Na samem začetku samostojne obrti je imel dva vajenca, ki sta pri njem naredila praktični izpit. Tudi sin pokojnega lastnika kovačnice, Tone Pavlovič, se je pri njem izučil kovaškega poklica in s prvo generacijo v Krškem obiskoval obrtno šolo. Ko je Ivan Novak po osmih letih (od 1954 do 1962. leta) obrti, odšel v službo v SOP Krško, sta v sosedovi kovačnici še nekaj časa zvenela kladivo in nakovalo mladega kovača Toneta Pavloviča. Kmalu je spoznal, da kmetijska mehanizacija, ki se je začela pojavljati, redči domače živali in da dela ne bo več toliko. Tudi on, kot mnogi drugi mlajši kovači, si je poiskal delo v velenjskem rudniku.
Na malo oddaljeni sosednji Gomili je  imel kovačijo mlajši Golobič, ki jo je kmalu zapustil in takrat odšel v tujino.
Na Dolgi Raki je živela družina Cemič, po domače se je reklo pri Makucovih. Iz kovačnice Janeza Cemiča, ki stoji še danes, je zvenelo nakovalo, na katerem so se oblikovale podkve ter se je izdelovalo ter popravljalo poljsko in gozdno orodje. Kovač Janez je vaščanom okoval prenekateri voz in plug ter okoval živino. Bil je kovač za vse potrebe. Pri delu mu je pomagal sin Ivan, ki ga v tem času že uvrščamo med mlajše kovače. Ivan Cemič pa se je izučil za kovača v Sevnici pri Baroviču in je do zaposlitve v Kremenu še nekaj let koval v domači kovačnici na Dolgi Raki. Oba sta bila zelo dobra splošna in podkovna kovača.
1909. leta pa se je revni družini Bedenk s Krepsarja, Pekla pri Raki, rodil sin Franc. Pri 15-ih letih je bil še tako majhne rasti, da je moral pri mojstru kovaču Gorencu, po domače Selanu v Podulcah, kamor se je šel učit za kovača, stopiti na odrezano deblo, da je dosegel na nakovalo, na katerem je koval. Bil je silno vztrajen, spreten in vzdržljiv, da je premagal lastne telesne ovire. Tudi v Selanovo kovačnico so kmetje za kovačevo moč prinesli kakšen litrček šmarnice. Nekega zimskega večera se je mojster malo preveč okrepil s šmarnico, legel na zelo vročo peč in zaspal. Zbudil se je z opečeno zadnjico. Težko je dočakal jutro, ko se je na vratih kovačnice pojavil vajenec in mu ukazal: »Franc, vzemi mast, pa rit mazat!«
Selanov sin, Franc Gorenc, se je priženil k Urhovki v Dul, kjer je tudi on nadaljeval s kovaško dejavnostjo. Selanova hči Rezka iz Podulc pa se je poročila z Emilom Kotarjem, očetom Ivana in Lada Kotarja. Zet Emil je nadaljeval s kovaškim delom v Selanovi – tastovi kovačnici.
Ko se je Franc Bedenk izučil, si je pri 23-ih letih našel ljubezen, ustvaril si je družino in kot pomočnik delal  v Sivčevi kovačnici na Vrsah pri Studencu. Vmes si je na Planini gradil dom,
kamor se je kmalu preselil. V svoji hiši je naredil kovačnico in s skromnim orodjem začel samostojno opravljati dejavnost. Kovaški zaslužek je bil za preživetje sedmih otrok zelo majhen. »Ata in mama sta se za naše preživetje vedno znašla. Rad je pel in igral na orglice. Okrog doma sta zasadila veliko sadja«, se spominja hčerka Silva, ki je kot najmlajši otrok očetu v kovačnici že zelo zgodaj pomagala. Brat Vinko Bedenk, ki se je izučil kovaštva pri Baroviču v Sevnici, je odšel v službo v Ljubljano. Oče je imel vedno več dela, pomočnika pa nobenega. Silva je od majhnih nog pomagala očetu pri vžiganju in poganjanju meha. Prav mu je prišla pri kovanju voza, kasneje pa je že poprijela pri kovanju težjih predmetov. Ko je imel oče dovolj vroče železo, je 3-krat potolkel s kladivom  po nakovalu. Ko je Silva zaslišala njun dogovorjeni zven, je takoj pritekla, zagrabila kladivo in že sta z očetom oblikovala kakšen kovinski predmet za voz, podkev in podobne izdelke. »Ko je oče okoval nov voz, naju je kmet povabil na likof.« Silva se je tega zelo veselila, saj je včasih dobila kakšen »tringeld«.
ImagePri Bedenkovih na Planini še vedno stoji kovačnica, ki jo občasno uporablja zet Franc, vsem Bedenkovim otrokom pa je v ponos, da se v njej ne nabirata prah in pajčevina.
Pri kovaču Pavloviču na Raki se je izučil tudi Anton Kern s Celin. Na mestu, kjer danes stoji Janov vikend, je imel mladi kovač Tonče kar nekaj časa kovačnico. Na sosednjem Jeleniku je vzljubil bodočo ženo Nežko, se priženil k njej in si postavil kovačnico, kjer je poleg kmetovanja vse življenje delal v kovačnici. Od sedmih otrok je največ časa z očetom Antonom v kovačnici, preživel sin Jože, ki mu je pomagal pri delu. Oče Tonče je koval vse, kar so ljudje v okolici potrebovali. Jože se spominja, da so kovači pri delu veliko sodelovali med seboj. Največkrat se takega sodelovanja spominja med kovačem Bedenkom in Gorencem z Dula, kamor je tudi sam večkrat z očetom odhajal. Ko je Pepi (Jože) odšel pri 21-ih letih v službo v Trbovlje, je oče, ki je bil zelo močan, še vedno delal sam.
V šestdesetih in sedemdesetih letih so tudi v naših krajih začeli moderni kmetijski stroji, zlasti traktorji, s priključki, izpodrivati rejo konj in govedi. Le redki fantje so se še odločali za kovaški poklic. Za ta pojav se ni  zmenil Vinko Turšič z Ardra in je še pred zaključkom osnovne šole zahajal v sosednjo vas Zaloke h kovaču Škrletu in na Planino k Bedenku ter tam kar resno poprijel za delo. Ker je hotel zares stopiti v kovaške vrste, si je na Studencu poiskal kovaškega mojstra Franca Novaka, ki ga je sprejel za vajenca. Tam si je leto dni pridobival vajeniške izkušnje in ko je mojstra kap, je bilo z njegovim ukom konec. Z veliko željo, postati kovač, je iskal novega mojstra, ki ga je našel daleč stran od doma. V Šentjanžu na Dolenjskem ga je v nadaljnji uk sprejel kovač Ivan Gorenc, pri katerem je tudi stanoval. Ob sobotah je odhajal s kolesom domov na Ardro, v nedeljo pa se je vračal z opranimi oblačili in kakšnim maminim priboljškom v Šentjanž. Bivanje pri mojstru Gorencu je Vinku ostalo v zelo dobrem spominu, čeprav je njegov delavnik trajal od pol štirih zjutraj pa večkrat celo do desetih zvečer. Pa ni bilo težko zdržati, saj jim je gospodinja pripravljala zelo dobro in močno hrano. Z mojstrom sta do zjutraj, ko so prišli še drugi na delo, nakovala že vse podkve, ki so jih čez dan potrebovali. Tako je odslužil za stanovanje in hrano. Mojster ga je imel zelo rad, saj je prišel k njemu že s predhodno pridobljenimi izkušnjami iz prejšnjih kovačnic.
Obrtno šolo je obiskoval v Trbovljah. Po treh letih učne dobe je s prav dobrim ter odličnim uspehom opravil teoretični in praktični izpit v Sevnici pri Baroviču. Mojster Gorenc mu je ponosno priznal, da je pričakoval njegov dober uspeh, zato se je odločil, da mu za nagrado podari vse železo za voz na šine, ki ga je naredil za zaključni izpit, po domače »frajšprehengo«. Vinkov uspeh je spremljal tudi domači kolar Kozole z Ardra, ki mu je iz najboljše akacije za nagrado naredil leseni voz. Tega je z vlakom pripeljal do Krmelja. V Šentjanžu ga je čisto sam okoval. Spominski voz je bilo treba na enak način spraviti domov, na Ardro. Iz Gorenčeve kovačnice v Šentjanžu ga je peljal v Krmelj na vlak, ga malce razstavil, v Sevnici pa ga je na železniški postaji zopet sestavil. Močan devetnajstletni kovač Vinko ga je sam peš vlekel preko mostu na kranjsko stran ter z njim prispel do impoljskega gradu. Tam pa se je ob cesti, ki se je začela vzpenjati proti Studencu, ustavil in čakal. Sam ni vedel, na koga. S sevniškega sejma se je s konji in federvagnom vračal proti domu Slavko Povhe, Lojzetov oče iz »raške Usrane gase». Takoj sta Vinkov voz priključila na Povhetov federvagen in odpeljal mu ga je naravnost na domače dvorišče. Vožnja s Slavkom Povhetom je hitro minila, saj mu je beseda ves čas živahno tekla. Vmes pa je obudil spomin tudi na leta, ki jih je preživljal v taborišču na Rabu. Vinkova prva zaposlitev je bila v Krškem pri Čebularju, ki je imel velik kovinarski obrat. Tam sta bila že eno leto pred njim zaposlena naša dva domačina s Straže pri Raki, Alojz Šiško in Alojz Tomažin, prav tako izučena kovača po poklicu, ki sta v tem obdobju že ugotovila, da z delom v domači kovačnici ne bo možno preživeti. Izbrala sta si zaposlitev pri delodajalcu Čebularju. Kasneje sta delala v Kovinarski, ki je nasledila Čebularjev obrat. Vinka Turšiča pa so po enem letu kovaške iskre odnesle v Ljubljano, kjer je še dve leti delal na ljubljanskem transportu kot kovač. Nato pa je do upokojitve delal v prevozništvu, s katerim se je srečal že v vojski.
ImageNajmlajša generacija izučenih kovačev je danes že upokojena.
Čeprav si niso služili kruha v domači kovačnici,  je v njih plamtel kovaški ogenj še naprej. Vsak od njih ima iz tistih časov še danes doma kovačnico. Nekateri so si jo za lastne potrebe malo posodobili, za njih pa je značilno, da so si orodje, tako kot v preteklih časih
kovači, vedno naredili sami ali pa so ga sproti oblikovali.
Vinko Turšič si je kovačnico naredil čisto na novo, z vsem orodjem, mehom ipd.
Morda so si jih ohranili tudi zato, ker so si v življenju svojo srečo kovali sami, ker so sami kovali tudi svoj značaj? V njihovem poklicu je tudi veliko simbolike in poklicni spevi naših kovačev so venomer zveneli: »Kuj me, življenje, kuj!«

… kol`ko žebljev potrebuje? En, dva, tri?
Kmalu nobenega, če ne bo potrebe rešil razvoj jahalnega športa, ko bodo spet potrebni kovači, podkovalci.

Podkev bo spet prinesla srečo!

 

ANKETA

Največ novih informacij izvem ...
 

IZ KNJIGE GOSTOV


Kontaktni podatki

Za vse dodatne informacije prosimo kontaktirajte nas:
Turistično društvo Lovrenc Raka
Raka 36 a, 8274 Raka
GSM Tel: 041 532 727
e-mail:  E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
Website: http://www.tdlovrenc.com/