Raka, kot je morda še ne poznate

Kot otroci smo si večkrat želeli živeti v mestu, kjer je vse na dosegu roke. Sedaj ...

 

Glasilo TD Lovrenc Raka

Domov arrow Novice arrow Raka, kot je morda še ne poznate arrow LONČARSTVO NA RAKI SKOZI ČAS
LONČARSTVO NA RAKI SKOZI ČAS

LONEC LONČARJA HVALI

»Zemlja, od koder smo prišli, kamor se bomo spet vrnili, zemlja, od koder pride vse, kar živi, kamor se povrne vse, kar umrje, zemlja, ki sprejme smrt in daje življenje …«  


Klicu narave so sledili že naši predniki v kameni in bronasti dobi, se preživljali z darovi zemlje, izkoriščati pa so začeli tudi njeno bogastvo, glino, in jo spreminjati v praktične izdelke. Kopali so glino, jo gnetli, zarezovali in prav Grki so bili prvi, ki so začeli vrteti kolo in z njegovo pomočjo izdelovati posodje.
Tudi predniki mojega kraja so začutili navdihujočo moč narave in sledili svoji notranji sposobnosti, prisluhnili so potrebam okoliških prebivalcev in roke so gnetle.
Poleg koristnosti lončar v stiku z glino doživlja pod prsti čarovnijo vseh čarovnij, navdaja ga poseben občutek, ko izdelku daje osnovno podobo.
V desetletjih in morda že v stoletju so nastajale samosvoje zgnetenine – posodje, ki se je ločevalo po barvi gline, nakopane na različnih lokacijah Krakovskega gozda ali v njegovi neposredni bližini, in po lončarjevem navdihu, stilu ter obliki, ki ji je na koncu dodal še enostavno motiviko. Že po zunanjosti izdelka so domačini točno vedeli, kateri lončar je izdelek ustvaril.
ImageIz lončarskih izdelkov prepoznavamo življenje naših prednikov. Pripovedujejo nam o vztrajnem delu kmečkega človeka in o radostih, ki so ga spremljale pri opravilih, obredih in veselih dogodkih.
Ker gre za zanimivo delo, ki ga vzljubiš in ti prinese mnogo zadovoljstva, saj v sebi nosi možnosti izražanja in ustvarjanja, v oblikovanju z naravnim materialom pa celo v peskovniku uživa vsak otrok, sem se kot učiteljica na raški šoli skoraj vsako leto odločila s svojimi ustvarjalnimi učenci obiskati lončarja Jožeta Kržana v Zalokah.

Mojster Jože, po domače mu rečemo Pepi, nas je vedno sprejel z nasmehom in toplino. Njegova umirjena narava je odraz zgnetenosti in prepletenosti z mirnim naravnim okoljem, v katerem še danes ustvarja.
ImagePepija smo obkrožili pri njegovem vretenu, da bi čimbolj videli in doživljali njegovo ustvarjalno delo. S krožnim gibom je odlomil ali včasih z žico odrezal kos gline, ga malo zarezal ter dodal malo vode. Glino je nato malo pomesil, tako da jo je zapiral v svojo dlan kot bi mesil testo. Poleg lončarskega vretena, imenovanega tudi kolovrat ali šajba, je imel vedno pri rokah tudi nož, manjšo pilo, list ali dva brusilna papirja, nekakšno žico z držalom in ovalno kovinsko ploščico. Mi, radovedni opazovalci, pa smo seveda čutili, da za šajbo sedi velik spretnež. Z močnim zamahom je na sredino vretena vrgel glineno kepo, vanjo rahlo potisnil palec in ga umirjal z drugo roko, ko je noga vrtela vreteno. Začel je z oblikovanjem volumna izdelka. Roki sta ena znotraj, druga zunaj sledili druga drugi, se prekrivali, izdelek pa se je vrtel in se začel rahlo dvigovati.
Vmes ga je še večkrat očistil, zgladil, malo zmočil, naredil zaključni rob in liv ter ga z žico odstranil z vretena.
Pred našimi očmi je običajno nastala vaza ali vrč, za kar si je naš mojster že na samem začetku predstavljal, s čim nas bo presenetil. Vsakič je za šajbo povabil tudi kakšnega mojega učenca, ki si je naredil vazico ali lonček. Nato nam je predstavil celoten postopek izdelave. Jaz pa sem se ob večkratnih obiskih in nakupih Kržanovih izdelkov seznanila z njihovo družinsko tradicijo lončarjenja.
Njihove korenine so pognale v Župelevcu pri Kapelah, kjer danes ni več sorodnikov. Jožetov ded, Jožef Kržan, se je izučil za lončarja na Prekopi, kjer je spoznal bodočo ženo Nežo Skubec. V Velikem Podlogu je kupil hišo, v kateri je imel tudi prostor za opravljanje lončarske obrti.       
V zakonu z Nežo je imel štiri sinove in dve hčeri. Pri lončarskem delu mu je ves čas pomagala žena, sinovi pa so se že od majhnega vključevali v različne faze dela. Ded Jožef je imel v svoji lončarski delavnici zaposlene tudi zelo sposobne in pridne pomočnike.
Ko je bil starejši sin Polde star 20 let, je ded Jožef, v starosti 40 let, umrl. Lončarstvo je nato prevzela vdova – odločna mati Neža in s pomočjo pomočnikov, ki so že prej delali pri Kržanovih, ohranila lončarsko tradicijo. Tako so se lončarstva izučili trije sinovi, najstarejši Polde, Jožetov – Pepijev oče Alojz in Franci, ki je kasneje ostal na domu in nadaljeval z obrtjo. Tudi Štefan, eden izmed njunih sinov, ga je kot zadnji v Velikem Podlogu nasledil z lončarstvom. Babica Neža iz Velikega Podloga je bila zelo obremenjena z majhnimi otroki in z delom v dedovi dejavnosti. Jožetov oče Lojze je od 4. leta dalje veliko časa preživel pri Kržanovi stari mami v Župelevcu. Po značaju in sposobnostih se je zelo razlikoval od ostalih bratov. Bil je zelo živahen, zaupal je vase in v svoje sposobnosti, kar je njegovo mamo Nežo včasih motilo, zlasti takrat, ko se je učil lončarstva v domači delavnici. Lojzeta pa je vleklo na svoje, k samostojnosti. Odšel je na Pristavo k Lajkoviču. Začel je s samostojnim lončarstvom. Ker sam ni imel peči za žganje, je vozil svoje izdelke žgat domov, v Veliki Podlog. V tem času je v Keramiki Novo mesto, še pred 2. svetovno vojno – 1939. leta, opravil pri mojstru Klemenčiču mojstrski izpit.
Lojze je v domači vasi pri Longovih spoznal dekle Rozalijo Lekše, ki je prihajala s svojim dedom Francem Lekšetom iz Zalok k Longovim večkrat pomagat delat. Njen ded je imel v Zalokah, za sedanjo lovsko kočo, posest, na njej pa ceglano – opekarno, kjer so izdelovali tlakovce že pred 1. svet. vojno pa do leta 1952, ko je Jožetov stari oče umrl.
Lončar Lojze Kržan z Velikega Podloga se je 1939. leta poročil z Rozalijo Lekše iz Zalok. V Zalokah sta naredila hišo z delavnico. Na 16-ih arih zemlje sta začela s skupnim življenjem in lončarsko obrtjo, ki je že tedaj pognala tradicionalne družinske korenine.
Mladi lončar Lojze Kržan je nekaj časa delal tudi v ceglani v Zalokah, vendar svojega dela ni zanemaril, saj je bilo takrat v raškem okolju po njegovih izdelkih veliko povpraševanje. Med in po 2. vojni so se pri Kržanovih rodili štirje otroci: Terezija, ki je umrla, stara 14 let, Jože, lončar, ki ga opisujem, ter Franci in Anica. Ceglana v Zalokah, kraj so imenovali Grjenc, je nekaj časa delala še pod vodstvom Kmečke zadruge (1953-1957), nato pa je, po manjšem časovnem presledku, nekaj časa vodstvo v njej prevzel Jožetov brat, Franci Kržan. V tem majhnem opekarskem obratu je bilo zaposlenih kar nekaj domačinov. Ti so imeli za potrebe domačinov dovolj dela z izdelovanjem opeke.
V lončarski delavnici Lojzeta Kržana st. se je zvrstilo kar nekaj vajencev, predvsem domačinov. Med njimi sta bila Alojz Šinkovec s Sel, Lisec s Kržišč idr., celo fant iz Podsrede in seveda domači sin Jože.

»Lončarji nismo žlejht ljudje, prav dobro imamo srce … « (ljudska)

Jože, droben fantiček, je pomagal očetu v delavnici že odkar se spomni. V obdobju zaključevanja osnovne šole pa je bil v delavnici že pravi pomočnik. Prav zaradi zgodnjega dela in pridobljenih sposobnosti je postal pri 17-ih letih, leta 1957, pomočnik. V Ljubljani je opravil tudi dvoletni tečaj.
Ko poslušamo lončarjevo pripoved o njegovih začetkih in o delu, ki ga je opravljal oče, skoraj ne moremo verjeti, koliko mučnega in težkega dela je bilo potrebno opraviti, preden je mojster prijel v roke kepo prečiščene gline in jo začel oblikovati.

 »Po loncu se pozna lončar.« (slovenski pregovor)

ImageV očetovem in tudi še v Jožetovem času obratovanja so kopali glino na svoji zemlji, v Krakovskem gozdu, ki je ogromno nahajališče gline v bližini doma. Glina se je nahajala tudi na njihovi posesti na Kržiščah. To delo je bilo izjemno naporno. Zanj so najeli delavce. Kopali so po dva dni, jame pa so bile velike 4x4 m in globoke 3 m. Težko in lepljivo glino so iz jame metali z lopato. Kasneje so glino kopali že s stroji iz Kremena. Te jame so v gozdu vidne še danes. Po letu 1990 kupujejo glino iz Globokega. Glino so z vozovi pripeljali domov, jo razsekali in ji pripravljali trdoto. Nabili so jo na paleto v obliki štoka, nato s posebnimi srpi rezali glino na lističe, da so jo postopoma očiščevali kamenja. Postopek so večkrat ponovili. Nato so naredili manjše kepice, jih namočili in odložili na desko. Z nogami so glino pretlačili, da je nastala oblika kolača. Tudi ta postopek so, zaradi boljše kvalitete gline, 5-6x ponovili. Glini dodajajo še kremenčev pesek z Malega Korena. Kasneje so to delali stroji, vendar se gnetenju gline s stopali takrat še vedno niso mogli izogniti. Zadnjih 20 let je pri pripravi gline prisoten le še stroj. Vsak izdelek, oblikovan v lončarjevih rokah, se mora sušiti, nato roma še v pečnico, kjer mora biti prisotna ogromna temperatura za žganje izdelkov. Žgan predmet je trd kot kamen.
Za pripravo pečnice je potrebno ogromno drv, ki so jih Kržanovi kupovali. Cele tovornjake je bilo potrebno nacepiti. Spet so potrebovali pridne roke domačinov, ki so to delo vestno in hitro opravili. 

»Trč, trč, trč                     Trč, trč, trč,
poln je še vrč!     
           ob moj poln vrč!«

ImagePri njih oblikujejo vsemogoče vrste posod, ki se uporabljajo v gospodinjstvu, na domu in v kmečkem življenju. Velik delež izdelkov so predvsem pečnice. Izdelke ves čas prodajajo tudi na domu. Med kupci je tudi veliko tujcev in izdelki kot spominska darila romajo na vse konce sveta.
Oče Alojz je redno prodajal na sejmih v Brežicah in Krškem ter na žegnanju na Studencu. Pri prodaji sta mu večkrat pomagali žena Rozalija in hčerka Anica. Najprej so vozili izdelke na prodajna mesta v Posavju z najetimi vozovi, kasneje pa so imeli pri hiši tudi že enega konja. V oddaljene kraje so tako vozili z najetimi in kasneje že s svojimi vozili.
Največ so že v očetovem času delali za trgovine Mercator – Steklo, Mladinsko knjigo, Dom v Ljubljani pa tudi v Trbovlje in na Jesenice je bilo potrebno odpeljati blago. Naročilo pa je prišlo tudi iz predsedniškega objekta, z Brda pri Kranju. Zanje je Pepi naredil za pol kombija izdelkov. Med njimi so bili pekači s pokrovi, kmečki lonci, sklede, tudi z dvema ročajema, ter velike vaze, visoke do 1,2 m.
Ob tej priložnosti si je ogledal park Brdo vse do jezera, v delu gozda pa so mu pokazali tudi njihovo zunanjo krušno peč. Kržanove izdelke že dolgo kupujejo tudi razna podjetja za poslovna darila.
1964. leta je naš lončar Jože Kržan, še kot očetov pomočnik, svoje izdelke razstavljal v Kranju na razstavi, ki jo je pripravila občina Brežice. Izdelki so bili ustvarjeni po natančnih navodilih profesorja likovne umetnosti Kuglerja iz Brežic.
1973. leta je Jožetov oče Lojze umrl. Takrat je Jože prevzel očetovo obrt. Še v času očetovega življenja je imel urejena vsa dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Postopoma je razširil prostore in vanje namestil kar nekaj strojev, ki so olajšali nadaljnje delo.
Naročil je bilo vedno več, zato je imel zaposlene tudi pomočnike, v delavnici pa se je, tako kot on sam v zgodnjem otroštvu, večkrat zadrževal Pepijev sin Lojze. Svoje oblikovalske sposobnosti je kazal že v osnovni šoli, ko je večkrat ustvaril kakšen kipec, pisal posvetila na firklje, po svoje ustvarjal in pomagal očetu pri delu ter že načrtoval, kako bi soustvarjal in nadaljeval z družinsko tradicijo. Prav gotovo je Jože ob pogledu na sinove sposobnosti, z velikim upanjem, tiho užival.
ImageKot predstavnik tretjega rodu Kržanovih lončarjev se je Jože 1996. leta upokojil. Od leta 2000 je postopoma obrt prevzel mladi kemijski tehnolog, Jožetov sin Lojze, potomec četrte generacije. Pri delu je zavel spet novi, sveži veter, z novejšo tehnologijo, saj je sedaj, v novejših električnih in plinskih pečeh, žganje izdelkov enostavnejše. Še vedno nadaljuje z izdelovanjem posod iz preteklosti, le da sedaj izdelajo veliko več pečnic za krušne peči in kamine, kajti še vedno drži, da nobena centralna peč ne more nadomestiti krušne peči. Tudi Lojze ima že dva nadebudneža, ki gotovo v sebi nosita sposobnosti svojih prednikov.
Domačini kot prve lončarje v raški okolici omenjajo Goršaka starejšega, iz Blatnika, ter Unetiča, prednika Toneta Hruševarja z Mikot.
Na drugem koncu KS Raka, na zahodnem robu vasi Gmajna, ob Krakovskem gozdu, je ustvarjal, domačinom dobro prepoznavne izdelke iz gline, lončar Leopold Salobir.
Na Gmajno se je po 2. svetovni vojni priženil k Črtalinovim. Bil je s Štajerske. Ženo Nežo je spoznal v izgnanstvu v Nemčiji in z njo se je kot izgnanec vrnil na Dolenjsko. Doma je bil iz Žegerja pri Slivnici. Za lončarja se je izučil v Slivnici in pridobil tudi vse pogoje za opravljanje obrtne dejavnosti.
Doma si je pri Črtalinovih takoj postavil delavnico in sam sezidal pečnico za žganje posode.
Nedaleč stran od doma, čisto ob robu gozda, je dobila njegova žena Neža za doto zemljo, na kateri sta začela zidati lasten dom, poleg pa še stavbo za opravljanje lončarske obrti. Najbolj je bil ponosen na ogromno pečnico, ki jo je sam zgradil. Stene so bile debele pol metra, strop pa je bil velban. V novi dom in delavnico so se s sinom Poldetom z Nežinega doma preselili 1954. leta, ko se jim je rodila še hči Anka.
Snaha Marica, Poldetova žena, se spominja, da so kopali glino na Štritu v Košakovi hosti, doma na Gomili in po Krakovskem gozdu. 'Kamor si zakopal, je bila glina,' pravi.
Pri kopanju gline so jim radi pomagali domačini, Tomažinovi, Šterkovi, Kmetovi. Lončar jim je za opravljeno delo plačal.
Za kurjavo v tako veliki pečnici so morali drva kupovati. Za začetek so pri kurjenju uporabljali hrast, potem pa so naprej kurili z gabrovimi ali bukovimi metrskimi drvmi. Drva so cele dneve cepili že prej omenjeni domačini. Večkrat je kupil les starih hiš ali les starih ostrešij. To je dobro gorelo in ustvarjalo v pečnici visoke temperature.
Pri delu je lončarju Leopoldu ogromno pomagala žena Neža, kasneje pa nekaj let tudi sin Polde. Tudi snaha Marica je na svoji koži mnogokrat čutila veliko breme težkega tastovega dela, kar ni bilo primerno niti za Poldetovo mamo Nežo. Naporno je bilo tlačiti glino in to pretirano opravilo se je večkrat poznalo na njunem zdravju.
Preden so izdelke žgali, so jih po dan in pol vlagali v pečnico, da so v njej napolnili ves prostor. Sledilo je nalaganje drv in previdno kurjenje, s katerim so dosegli v pečnici do 900 ºC.
Med Salobirjevimi izdelki so bili cvetlični lončki, lonci za kuhanje, ki jih je zaradi daljše življenjske dobe tudi oplel z žico, skodelice, sklede, pinje za mast, mlečni lonci, latvice, modeli za šarkelj in potico, pa seveda firklji ali polči, kot jih je mojster, nekdanji Štajerec, imenoval. Tudi on je izdeloval ogromno pečnic za krušne peči.
V svojem rojstnem kraju pri Slivnici in v Celju je imel znance in prijatelje, lončarje, s katerimi je obdržal stike. Iz celjske Cinkarne je dobival nekatere posebne sestavine za glazuro, ki jo je uporabil za svojo posodo. Domačini se spominjajo, da je bila njegova posoda  malenkost svetlejša, ker je bila tudi glina drugačne barve.
Preden so se odpravili na sejem, so morali posodo skrbno naložiti na voz in jo dobro zaščititi s slamo, ker bi se je lahko na makadamskih cestah veliko razbilo. Najprej jim je posodo vozil na sejme, z vozom in konji, Črtalinov Franc, Leopoldov tast z Gmajne. Na pot so odhajali vsako soboto, ob dveh zjutraj, vsakič v drug kraj. Metlika, Sevnica, Planina nad Sevnico, Vesela Gora, Mokronog so bili kraji, kjer sta bila Neža in Leopold Salobir prepoznavna po njuni posodi.
Kasneje je bilo s prevozom lažje in hitreje, ko so imeli pri hiši malega Tama, ki sta ga vozila oče ali sin.
Sin Polde in snaha Marica, ki sta vse dneve delala na domačiji in v lončarski delavnici, se nad delom nista toliko navdušila, da bi to delala vse življenje. Poldeta je bolj pritegnil šoferski poklic, Marica pa se je zaposlila v tovarni IMV in kasneje v Iskri. Tedaj se je malo bolj lahko posvetila svojima sinovoma, Jošku in Sandiju, ko so skupaj večkrat čakali na atija, ki se je vračal z dolgih voženj.   
V mirnem okolju, v bližini gozda, sta odraščala Salobirjeva vnuka. Pod njihovo streho pa se je prikradla bolezen, ki jim je najprej vzela babico, čez slabih deset let očeta Poldeta, čez nekaj let pa še deda Leopolda, znanega lončarja z Gmajne. Vnuk Sandi, ki je ostal doma, na Gmajni, in si tam ustvaril družino in dom, izstopa po načinu urejanja domače okolice. Sam pravi, da ima ogromno idej po ohranitvi lončarske tradicije njegova žena Tanja, ki zna vsakemu, iz gline narejenemu izdelku, poiskati častno in opazno mesto v njihovi okolici, kjer se prepletajo cvetje, rastlinjaki, dedovi predmeti iz lončarske delavnice in lepi Sandijevi otroški spomini.

»… Če bomo sledili naravi, se ne bomo zmotili.
Najvišje vodilo bodi, da se ravnamo po njej, v tem je prava umetnost življenja.« (Montagne)

 

ANKETA

Največ novih informacij izvem ...
 

IZ KNJIGE GOSTOV


Kontaktni podatki

Za vse dodatne informacije prosimo kontaktirajte nas:
Turistično društvo Lovrenc Raka
Raka 36 a, 8274 Raka
GSM Tel: 041 532 727
e-mail:  E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
Website: http://www.tdlovrenc.com/